Kombinacija novinarstva in fotografije ima v Sloveniji eno veliko slabost. Veliko je treba biti na cesti. Pravzaprav. Če dobro pomislim, sem že od osnovne šole rad veliko na cesti – s kolesom ali avtom. A ne na naših luknjastih cestah. Med vožnjo proti Topolšici poslušam radio in slišim, da državi zmanjkuje denarja za vzdrževanje cest. Bom se na tem mestu vzdržal mojemu mnenju, kaj vse manjka v glavah marsikaterih vplivnih in vodilnih. Posledice pa čutimo mi in avtomobili. Pomislim, da imam srečo, ker sem po dveh kilometrih vsaj s kolesom čez mejo, na lepših cestah in med vozniki z neprimerno boljšo prometno kulturo. Nakar zapeljem okoli ovinka in tam dobro znani rumeno-oranžni tovornjaček. Ob njem pa stoji zajeten “topless” stric in z navpično postavljenim krampom skuša poravnati tisti “kravji drekec”, ki ga je naredil iz asfalta, da bi pokril luknjo. Jejhata, a se je tega res treba lotiti tako po Butalsko? Nekaj kilometrov kasneje se vendarle odločim narediti fotografijo ene sveže krpice, ki mu je kar lepo uspela. Oddahnem si, da bom kmalu na avtocesti. A a na Trojanah že stojimo. Klasika turistične sezone – DARS mora pokazati, da nekaj dela – da ga vidijo in preklinjajo Slovenci, ki dajo za predrage vinjete – v želji, da bi čim prej prišli do cilja. Če bi prezrl slabo obveščanje preko radia in digitalnih tabel, bi si morda mislil, da turiste vsako leto impresionira marljivost slovenskih gradbincev, ki jih vedno znova videvajo delati v največji vročini?
Klasika Trojan
